Kiparska postavitev Ensembles – prostorski rebusi predstavlja enega naših najbolj znanih umetnikov, kiparja Alena Ožbolta, in eno njegovih prvih postavitev v javnem prostoru v Sloveniji. Avtor bo predstavil kompozicijo, ki bo nadgradila njegova dosedanja ustvarjalna razmišljanja o javnem prostoru (ki jih razvija tudi pri svojem delu na ljubljanski ALUO) in se pri tem opirala na njegovo videnje prizorišča v središču ljubljanskega mestnega jedra, kjer že vrsto let potekajo odmevne postavitve v javnem prostoru.
Kiparstvo je v dvajsetem stoletju doživelo korenito preobrazbo. Po mnenju teoretikov se sodobno kiparstvo vedno bolj bliža pojmu intervencije v prostoru, in s tem izkorišča svojo možnost neposrednega učinkovanja na vsakdanje in skupno okolje prebivalcev nekega kraja. Zelo nazorno primerjavo podaja ameriški kipar Carl Andre, ki pravi, da je nekdaj kiparje zanimal sam Kip svobode, nato njegova podporna konstrukcija, sedaj pa je predmet zanimanja otok, na katerem kip stoji ter njegova okolica (povzeto po Schnekenburger 2005). Tudi po znani teoretičarki Lucy R. Lippard – njene teze so že iz daljnih '70 let - imamo vsaj deset znanih, torej uveljavljenih načinov, pristopov in obstoječih oblik ('žanrov') v umetnosti do javnosti, javnega prostora (Lippard 1977).
Kipa danes torej ne moremo več razumeti zgolj kot že znano obliko na primernem podstavku ali zgolj kot 'tiho poezijo oblike in volumna', niti kot individualno lekcijo o lepoti, ali zgolj kot elitistično trdno in trajno statusno formo za privilegirani ekonomski in družbeni vrh. To zlasti velja za javne postavitve. Glede slednjih pri nas zeva vrzel – v zadnjih letih je bilo pri nas postavljenih skrajno malo javnih postavitev (Erjavec 2007); še manj je postavitev, ki se sprašujejo o pomenu javnega prostora, okolju, v katerem so postavljene. V širšem evropskem in svetovnem prostoru so znana gibanja v kiparstvu (kot so denimo land art, environmental art, socialna skulptura, fluxus, ipd.) ki so prostorska razmerja dojela v širšem, aktivnem pomenu, ki pa niso našla veliko odmeva v slovenski javnosti (omenimo lahko le delo skupin OHO, Voda in kipi, ter v zadnjem času predvsem dela Tadeja Pogačarja in Marjetice Potrč). Postavitev Alena Ožbolta bo zato specifična in potrebna v slovenskem kiparskem prostoru.
Kiparska postavitev pred Gruberjevo palačo bo upoštevala in se obenem vseskozi spraševala o omenjenih možnih vlogah javnih postavitev. Predstavila bo 'prostorske rebuse', enigmatična prostorska razmerja, vprašanja, pogosto brez nedvoumnih odgovorov, vendar z jasno skupno tematiko: javni prostor v razmerju (fizičnem/prostorskem, čutnem, mišljenjskem) do individualnih, zasebnih, lastnih doživljanj. Nekateri elementi, ki jih bo avtor uporabil, so: spiralna konstrukcija iz nakupovalnih vozičkov; drevo, lebdeče v zraku; reklamno sporočilo na jumbo plakatu in fotomontaže z javnih mest v Ljubljani; manjši zagrajen prostor ob sprehajalni poti; vitrine s postavitvami avtorjevih malih plastik. Elementi bodo postavljeni sočasno kot serija med seboj ohlapno povezanih zgodb (stavkov, vprašanj, rebusov), iz katerih bo gledalec lahko sam tvoril svojo, sebi lastno prekrivajočo pripoved.
Galerija na stičišču Ljubljanice, starega mestnega jedra in ene prometnejših cest v Ljubljani, bo tako postala prostor dinamične, ustvarjalno izzivalne in umetniško aktualne postavitve, ki bo obiskovalce postavljala pred neobičajna prostorska razmerja in jih s tem vodila k bolj reflektiranemu doživljanju njihovega vsakdanjega prostora.