Categories:

About the author:

Latest entries:

Archive:

Oživitev prvaka hrvaškega modernističnega kiparstva – ponovno rojstvo Vojina Bakića
| 31. 03. 2008 | Columns | Miha Colner |
Hrvaški kuratorski kolektiv WHW, What, How and for Whom, ki je zlasti v zadnjem času dosegel izjemne mednarodne potrditve, kar se je najočitneje odrazilo z letošnjim povabilom k programskem vodenju velikega Istanbulskega bienala leta 2009, je uspel že večkrat dokazati širino in strokovnost svojega delovanja. S programskim vodenjem galerije Nova v Zagrebu, mnogimi mednarodnimi kuratorskimi projekti in izdajanjem strokovne publikacije, imenovane Novine, je ekipa štirih kustosinj posega na mnoge nivoje teoretičnega diskurza in praktičnih realizacij v smislu raznorodnih razstavnih produkcij. V lanskoletni številki publikacije Novine je bil velik del prostora posvečen raziskovanju in poenotenju zapuščine enega največjih predstavnikov modernističnega kiparstva v prostoru Hrvaške in nekdanje Jugoslavije, Vojinu Bakiću. Izjemno plodnega avtorja z izjemno produkcijo javnih spomenikov in manjših ateljejskih stvaritev je v začetku devetdesetih let dobesedno povozila nacionalistična in proti-komunistična gonja, ki je tedaj prevevala v vojno pahnjeno samostojno državo; nova oblast in posamezniki so zaradi želje po popolni prekinitvi s preteklostjo sistematično uničevali velika in neprecenljiva javna dela, večinoma spomenike revolucije in NOB, ter tudi tako vsesplošno priznanega in mimo vsakršne ideologije kakovostnega avtorja potisnile na smetišče vseskozi spreminjajoče se zgodovine.

Tako so članice kolektiva WHW povzele delovanje Vojina Bakića, ga ponovno prevrednotile in ga postavile v povsem nov, časovno distanciran in izoliran kontekst, ki se izogiba vsakršnim ideološkim predznakom. Vojin Bakić je bil predvsem modernistični utemeljitelj tedaj novih trendov v umetniških praksah v tedanji Jugoslaviji, prav on je bil v 50. letih prejšnjega stoletja glavno gonilo prehoda iz predpisanega sloga socialnega realizma v aktualnejše, po zahodnemu svetu zgledujoče se tokove umetnosti. Njegova pozicija državnega umetnika je v kasnejšem času slepo prekričala dejanske inovativne formalne rešitve, ki jih je tedaj vpeljeval v domači prostor. A vendar je prav njegova kakovost, ustvarjalni zagon in neusahljivi idejni spekter pogojeval sodelovanje s tedanjo komunistično oblastjo, kot je med vojno sodeloval tudi z garnituro tedanje NDH. Nenazadnje nas zgodovina uči, da se nekateri največji umetniki niso sramovali sodelovanja s predstavniki oblasti na najvišji ravni, saj je le-ta vselej omogočala prepotrebna produkcijska sredstva, zadovoljive delovne pogoje in najprestižnejša naročila. Nenazadnje so umetniki kot so Velasquez, Goya, Rubens ali Rafaelo Santi zasedali politično izpostavljene pozicije in delovali v tesnem sodelovanju z vrhovi tedanjih oblasti, vse to na račun enega samega dejstva: bili so ustvarjalni virtuozi preverjene kakovosti, ki je še tako zaslepljena oblast ni mogla spregledati.

V nasprotju z zavedanjem lastnega blaga in potencialov lastne kulturniške srenje zahodnoevropskih dežel, je večni paradoks Slovenije in tudi ostalih prostorov nekdanje skupne domovine romantično dojemanje pozicije umetnika oziroma ustvarjalca kot boema, nesrečneža in reveža, ki v svoji največji eksistenčni krizi ustvarja največja in najiskrenejša dela. Takšna percepcija je bila večkrat izražena iz ust poosamosvojitvenih političnih veljakov. Tako je večina domačih umetnikov svoje zasluženo mesto na piedestalu nacionalne kulture prejela posthumno, medtem pa se širno občinstvo ne zaveda, da bi ob boljših pogojih dela ustvarili še mnogo več oziroma bi imeli vsaj možnost za to. Če so morali France Prešeren, Ivan Grohar in Avgust Černigoj ustvarjati v relativnem pomanjkanju ali se zanašati na lastne vire in neustavljivo voljo, kaj bi se šele zgodilo, če bi jih oblast in stroka v svojem času podprla in jim odprla vrata v širni svet že za časa njihovega življenja. Podobno vprašanje se odpira, ko pomislimo na posameznike v različnih poljih sodobne umetnosti, ki trenutno v domačih logih ne uživajo nobene pozornosti in zavedanja državnih instanc o njihovi pomembnosti za nacionalno kulturo in, posledično, identiteto. Neo-liberalna logika vladanja katerekoli politične opcije pač ne priznava kulturnih dejavnosti kot ključnih v razvoju neke države in družbe, ki sloni na poslušnosti delovnih mas in gospodarski rasti.

Kot razkrivajo avtorice obsežnih tekstov, ki spremljajo pregled delovanja Vojina Bakića, je bil umetnik zgolj povezovalec med formalno ikonografijo socialistične Jugoslavije in zahodno obarvanim mednarodnim modernizmom, ki se je razvijal pod patronatom zahodnega dela tedaj razdvojenega sveta. Tako Bakić ni ostal zgolj sledilec ideološko pogojenega zahodnega modernizma, ki je umetnost odvračal v iracionalna in abstraktna stanja brez stika z realnimi političnimi in družbenimi problemi, ampak je uspel v svoja dela vpletati tudi lastno prepoznavno ustvarjalno noto. Postal je eden ključnih snovalcev in realizatorjev spomenikov žrtvam fašizma, katerih ideale je iskala zmagovita kapitalistična Evropa ter na drugi strani na samosvoje načine tudi vzhodni blok. Spomeniki žrtvam fašizma se namreč niso postavljali samo v socialističnih deželah, ampak so eden najbolj razširjenih konceptov celotne združene Evrope.

Razstava, ki jo je skupina WHW pripravila v prostorsko omejeni galeriji Nova, se je morala osredotočiti predvsem na prezentacijo modelov, zasnov in dokumentacije, medtem ko večina monumentalnih stvaritev ni dosegljivih, saj so porazgubljene po zasebnih in javnih zbirkah, nekatere pa celo izgubljene. Ob tem avtorice izpostavijo vprašanje razmerja med izven institucionalno in institucionalno sfero, med mainstream kulturo in marginalnim poljem manjših, finančno ter infrastrukturno slabše podkovanih galerij. Dejstvo, da je uradna politika zavrgla umetnika kova Vojina Bakića, kaže na alarmantno stanje definiranja kulture in umetnosti na področju Hrvaške, kar lahko zlahka projiciramo tudi na domačo sceno. Institucije imajo povsem zvezane roke, medtem ko zgodovinski spomin in dejanska materialna dediščina izginja.

Kariera Vojina Bakića je bila dodobra zaznamovana z nemirnim duhom časa, v katerem je živel in ustvarjal. Bil je eden tistih ustvarjalcev, ki je uspel preživeti dobršen del burnega 20. stoletja in okusiti več vladavin in družbenih sistemov in se uspel vsem dokaj dobro prilagoditi, ob tem pa ohraniti lastno, ideološko neobremenjeno držo. Leta 1938 Vojin Bakić diplomira na umetnostni akademiji v Zagrebu, čemur sledi specializacija pri profesorjih Ivanu Meštroviću in Franu Kršiniću, kar je uspel zaradi neprijaznega časa in oteženih razmer za študij zaključiti šele leta 1945. Kljub umoru njegovih štirih bratov iz strani fašističnih ustaških enot je sodeloval na letnih razstavah umetnikov NDH med leti 1942 in 1944. Takoj po končani vojni je začel delovati na mnogih spomeniških projektih v čast in spomin žrtvam fašističnega nasilja v prostoru nekdanje Jugoslavije ter zaradi svoje idejne in izvedbene domiselnosti prejel mnoge nagrade. Ob teh uspehih in očitnemu avtorskemu potencialu začne ob državni podpori potovati v večje umetnostne centre kot so Pariz ali Benetke. Tako se že leta 1950 prvič pojavi na Beneškem bienalu kot del skupinske predstavitve avtorjev v jugoslovanskem paviljonu. V času njegovega pazljivega pomikanja proti modernizmu, ko je uradna politika po Informbiroju blagoslovila odmik od predpisanega socialnega realizma, se začenjajo tudi prve zavrnitve njegovih predlogov javnih skulptur, obenem pa prične z izdelovanjem manjših, intimnejših in izrazitejših kiparskih izdelkov. Leta 1956 se ponovno pojavi na Beneškem bienalu, kjer med drugim predstavi širši javnosti tudi svojega slavnega večkrat nagrajenega, stiliziranega Bika. Ob koncu 50. let se z odprtjem Jugoslavije začne tudi njegova mednarodna kariera; tako na primer leta 1959 razstavlja na prestižni drugi kasselski Dokumenti ter se redno umešča v svetovne preglede kiparske umetnosti. Leta 1964 je razstavljal na Beneškem bienalu na glavni skupinski razstavi med povabljenimi umentiki. Malce pred njegovo smrtjo leta 1992, po bleščeči mednarodni karieri in množici imenitnih javnih spomenikov, izvedenih za časa druge Jugoslavije, se začno pogromi nad njegovo zapuščino; minirajo in načrtno se uničujejo spomeniki in javne skulpture, ki imajo na kakršen koli način opraviti z NOB in protifašističnimi idejami. Do današnjih dni je velika večina njegovih vidnejših stvaritev v katastrofalnem in propadajočem stanju, saj je ideološka klima preveč kratkovidna, da bi v delih tako velikega umetnika izluščila kaj več kot zgolj navezavo na pretekla osovražena desetletja socialistične države Jugoslavije.

Zanimivo je predvsem dejstvo, da so po desetletju ignorance in izgube kolektivnega spomina Vojina Bakića pričeli reaktualizirati prav strokovnjaki, umetniki in institucije iz polja sodobnih umetnosti, ki so edini uspeli preskočiti ideološke bariere in celostno pogledati v njegov bogat opus. Gre predvsem za mlajše, ideološko neobremenjene strokovnjake, ki s časovno distanco odpirajo zapečatene primere, ki jih je v določenem času glavni ideološki tok oblastnikov pokopal in izbrisal. Celostna številka publikacije Novine, ki je izšla ob razstavi v galeriji Nova pred skoraj letom dni, tako na kataložni način prinaša celostno zbirko fotografske in tekstovne dokumentacije, ponovno najdene in objavljene najpomembnejše odzive na razstavne dogodke ter skozi pogovore z njegovimi potomci rekonstruira del njegovega, zlasti tistega manj poznanega, poznejšega ustvarjanja, čemur se pridružujejo tudi razni referenčni strokovnjaki, ki so v svojem času z Bakićem sodelovali in ga spremljali.


Do podobnih anomalij zgodovinskega spomina in ustvarjanja uradne zgodovine umetnosti verjetno prihaja v vsaki deželi, še zlasti v prostorih nekdanjega vzhodnega bloka, kjer se s še večjim zagonom retušira vsakršna zgodovina. Šele ko na površje pridejo generacije, ki so povsem neobremenjene z ideološkimi predpostavkami svojih predhodnikov in dojemajo umetnost kot takšno, čeprav vselej povezano z dogajanjem v prostoru in času. Kolektiv WHW je tako dokazal, da je kljub svoji usmerjenosti v živo umetnost, v sodobne umetniške prakse, ki so povsem na drugem nivoju od modernističnega razmišljanja Vojina Bakića, njihovo polje delovanja izjemno široko in razgibano. Predvsem pa je potrebno poudariti dejstvo, da opravljajo delo javnih institucij, ki se več ne zmenijo za ideološko nečistega avtorja. Tako je Vojin Bakić padel iz visoke kulture v popolno margino, ki ga bo z leti uspela morda zopet postaviti na mesto, ki si ga v zgodovini umetnosti tudi zasluži.


Comments:

1. From: Andrej | Added: 19.04.2008, 14:50

Dober prispevek. Upam, da porodi kakšno zanimivo mnenje o doživljanju ideologije in kiparstva v sodobni slovenski umetnosti.

Add comment
Name:
E-mail: Mandatory
Web page:
Comment:
Add

Zavod za kiparstvo, Križevniška 2, p.p. 1577, 1001 Ljubljana, Slovenija    |   Phone:+386 (0)590 19 331   |    Fax:+386 (0)590 19 570