Razstava Richarda Deacona v galeriji TR3 v Ljubljani, med 04.02. in 08.03. 2008

Po večletnem sušnem obdobju, ko zaradi večnega pomanjkanja finančnih sredstev neodvisnih producentov in mnogokrat zgrešenih programskih politik javnih ustanov, ki se začenjajo pri osnovni sistemski ureditvi segmenta vizualnih umetnosti v Republiki Sloveniji, domači ljubitelji umetnosti niso mogli uzreti večjih, prepoznavnejših imen svetovne sodobne umetnostne scene, je s pomočjo zasebnega kapitala in obilice entuziazma v galerijo TR3 priromala odmevna pregledna razstavna produkcija Richarda Deacona, enega najvidnejših protagonistov v polju skulpturnega ustvarjanja aktualnega časa. V zadnjih obdobjih, ko je sistem javnih ustanov izkazoval vse manj rezultatov in je borba nevladnih pobud za sredstva državnih in občinskih financerjev postala neznosna na škodo vseh vpletenih, so odmevnejše mednarodne produkcije pripravljale zgolj nekatere izbrane institucije kot so Moderna galerija v Ljubljani ali dejavna Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, medtem ko so zasebne in nevladne pobude sledile kakovostni produkciji na sebi primernem, nižjem cenovnem razredu. V takšni nespodbudni in v začarani krog zapeljani situaciji, ki še dodatno marginalizira polje vizualnih umetnosti, je javnost prijetno presenetila zasebna iniciativa Igorja in Mojce Lah, ljubiteljev in zbiralcev umetnosti. Obstoječi prostor galerije TR3, prostorne vhodne avle premnogih protokolarnih in poslovnih prostorov te elitne lokacije v osrčju prestolnice, sta ob koncu lanskega leta najprej obogatila z razstavo del proslavljenega Ilye Kabakova in njegove nečakinje in sodelavke Emilye. Omenjena predstavitev je morda zaradi slabe promocije, morda zaradi nevajenosti večjih produkcij in novega prostora prezentacije ostala vse preveč v anonimnosti. Verjetno je bila prav zaradi tega naslednja razstava mnogo bolje promocijsko in izvedbeno načrtovana, saj je privabila zgledno število obiskovalcev in tako dokazala, da je zanimanje za kakovostno vizualno umetnost tudi v domačih logih veliko. Richard Deacon je posebej za ljubljansko razstavo, kjer je sicer na ogled postavil svoja starejša dela, zasnoval prav posebne, v njegovem opusu dokaj specifične intervencije v prostor razstavišča, ga po svojih zamislicah preuredil, ga ob pomoči arhitektov naredil prostornejšega in primernejšega za tovrstne dogodke.

Richard Deacon je eden vodilnih umetnikov trenutnega časa v polju širokega skulpturnega ustvarjanja, ki se je uspel dokončno afirmirati v začetku 80. let, nato pa je svoje mesto na globalni sceni z izvirno produkcijo, različnimi prestižnimi priznanji in razstavami zgolj potrjeval. Med drugim je prejel Turnerjevo nagrado, postal član britanske Royal Academy of Arts, priredil je mnoge samostojne, sodeloval na nič koliko skupinskih predstavitvah in tako pomembnih prireditvah in ustanovah kot so WCH v Los Angelesu, Skulptur Projekte Münster, v lanskem letu pa je zastopal svoj rodni Wales na 52. beneškem bienalu. V Ljubljani se je prvič predstavil leta 1990 v prostorih Male galerije na Slovenski cesti ter šest let kasneje v projektu Muzej za Sarajevo, prav tako v organizaciji ljubljanske Moderne galerije. Richard Deacon je morda bolj kateri koli mednarodno priznani umetnik ob koncu 80. in začetku 90. let s svojim delom vplival na slovensko srenjo naprednih avtorjev, ki so se zgledovali po njegovem prevrednotenju modernističnega kiparstva, prepletu metafor, procesualizma ter predvsem decentralizaciji pozicije subjekta. Lacanovsko vplivana srenja je tako odprtih rok sprejela ponujene teoretske nastavke in jih plodno vključevala v svoje avtorsko ustvarjanje.

Ob strokovni podpori mnogih uveljavljenih kustosov in teoretikov, kot so Zdenka Badovinac iz Moderne galerije v Ljubljani, Jill Silverman van Coenegrachts iz pariške galerije Thaddeus Ropac ter nemški umetnostni zgodovinar dr. Raimund Stecker, je pričujoča razstava dobila tudi nujni teoretski naboj, kar je izdatno predstavljeno v pripadajočem katalogu. Obenem sta sponzorja celostne produkcije nekatera razstavljena dela vključila tudi v svojo nastajajočo zbirko, ki se osredotoča predvsem na mednarodni umetnostni prostor, katerega del počasi postaja tudi Slovenija. Izbor petih del za ljubljansko razstavo je pripravljen v sodelovanju med avtorjem in kustosinjo ter pisko predgovora Jill Silverman van Coenegrachts, kar naj bi kar se da celostno predstavilo Richarda Deacona v njegovih različnih, zlasti poznih obdobjih in ustvarjalnih fazah. Da ni šlo zgolj za golo retrospektivno prikazovanje opusa umetnika, ker je jasno že iz širine izbora del, je dokazal njegov odnos do razstavnega prostora, ki ga je zelo praktično vključil med svoje artefakte. Richard Deacon je navdušen nad arhitekturnimi rešitvami interiera Edvarda Ravnikarja fotografiral najrazličnejše detajle; pritegnila ga je inovativna uporaba opeke in kovine, zakovic, ki pritrjujejo kamnite plošče na stebre, skratka celostna podoba razgibanega prostora. Richard Deacon je našel očitno sorodnost prostora avle stavbe TR3 s svojo ustvarjalno poetiko, ki se navezuje na občutenje materialov in njihove forme, ter enakovredno vključil estetizirane fotografije med razstavne eksponate. Med slednjimi je domača javnost lahko videla impozantno leseno mrežno strukturo z naslovom Koliko tehta vaš um? iz leta 2001, kombinirano in vizualno varljivo skulpturo Mlečno morje in polžje ukrivljeno V zadnjem hipu, obe iz leta 2007. Kot najstarejša produkcija se je izkazala prosojna sestavljanka Ni še lepa iz leta 1994, ki kaže bližino drugačnih materialov in načinov dela. Vsekakor eden atraktivnejših je izjemen preplet oblik v delu Podrast, ki je tudi pri številni publiki na slavnostni otvoritvi pritegnil največ zanimanja zaradi svoje amorfne oblike, vpadljive barve in navidezne ne-statičnosti, kjer obiskovalec pričakuje, da se bo gmota zaradi pomanjkanja ravnotežja nenadoma prevrnila. Dodaten element, ki ga umetnik vselej uporablja v svojem delu, je vabljivost in varljivost uporabljenih materialov, ki gledalca kar silijo v fizični kontakt z razstavljenim delom, pa čeprav je to prepovedano. In zato še toliko slajše.

Obisk Richarda Deacona je tako nedvomno obogatil ponudbo kakovostnih produkcij velikih imen na domačem terenu, ki je v novo porajajoče razstavišče prignal vrsto interesentov in kulturnih konzumentov. Tako je povsem zasebna iniciativa uspela za več svetlobnih let prehiteti vse javne institucije v Sloveniji, ki ji tovrstna produkcija ni dosegljiva iz več razlogov, tako zaradi pomanjkanja financ kot pomanjkanja golega entuziazma, brez katerega se v kulturi in umetnosti ne bi skozi zgodovino zgodilo prav nič. Razstava Richarda Deacona je tako odprla še druge kronične aspekte prezentacije in popularizacije vizualnih umetnosti v domačem prostoru, kjer tovrstne prakse veljajo skoraj za obrobne, nerazumljive in vse bolj nepotrebne. Popularizacija likovne umetnosti se vrši, podobno kot pri vseh ostalih branžah kulturne produkcije, prav preko atraktivnih zvezdniških avtorjev, ki uspejo na razstave pritegniti množice strokovno manj podkovane publike in jo prepričati v ponovni obisk ustanove tudi v primeru manj zvenečih imen. Morda še najboljša potrditev te domneve je razstava Marca Chagalla v zagrebški galeriji Klovićevi dvori, ki je podrla vse rekorde obiskanosti zadnjih let. Nasprotno se Slovenija trenutno lahko nasloni zgolj na zasebne iniciative, ki začenjajo opravljati delo javnih služb, ki se vse preveč pogrezajo v brezno samozadostnosti in neatraktivne, neopazne dejavnosti.