Sredi letošnjega poletja bo svoje bienalno poslanstvo prireditve Forma viva ponovno pripadlo morda najprestižnejši in najbolj razsežni lokaciji izmed štirih na tleh Slovenije, to je Kostanjevica na Krki in njena umetnostna ustanova Galerija Božidarja Jakca, kjer se je celotna zgodba tudi začela. Mednarodni kiparski simpozij Forma viva se je v Sloveniji začel vehementno ovijati leta 1961 na pobudo kiparjev Janeza Lenassija in Jakoba Savinška, ki sta za prezentacijo tovrstnih praks aktivirala kar dve razstavišči istočasno Kostanjevica na Krki, kjer kiparji ustvarjajo v lesu, in Seča pri Portorožu, kjer je delovni material kamen. V naslednjih herojskih letih kiparjenja na prostem sta se vzpostavili še dve lokaciji, leta 1964 Ravne na Koroškem, ki so imele čast gostiti artefakte iz kovine, ter leta 1967 še Maribor, kjer je bil osnovni material beton. Vse lokacije, kot rečeno, svoje specifike izražajo v skrbni in trdno zakoličeni izbiri materialov, ki je kljub arhaičnosti takšnih omejitev deloma zanimiva praksa, ki pa zavira razvoj naprednejših konceptov in oblikovnih dosežkov, nevezanih na izključno en sam material ali celo medij.

Kot se znajo upravičeno pohvaliti snovalci tovrstnih domačih prireditev je bila Forma viva ena redkih likovnih manifestacij, ki je sočasno sledila dogajanju v svetu in ni zapadla v pregovorno, zgodovinsko pogojeno zapoznelost aktualnih kulturnih smernic na področju Slovenije. Mednarodni kiparski simpozij na prostem je vzpostavil slavni kipar Karl Prantl v avstrijskem kraju St. Margarethan leta 1959, kamor je bila povabljena množica tedaj najbolj aktualnih umetnikov. Naziv Forma viva pa je značilen zgolj za slovenski prostor; izumil ga je Jakob Savinšek, ko je hotel najboljši način orisati živo kiparsko dejavnost, ki vselej raziskuje nove izrazne in oblikovne možnosti tega medija. Tako je simpozij, kjer so ustvarjalci mednarodne provinjence ustvarjali skulpture in-situ, omogočal tudi stvaritve skulptur monumentalnih razsežnosti, ki jih dandanes v Sloveniji le redkokdaj zasledimo. Po tridesetih letih neprekinjenega delovanja se je koncept te mednarodne prireditve začel počasi zamirati tako na področju Slovenije kakor v mednarodnem prostoru. Nekdaj trdna mreža se je začela rahljati in ostale so fragmentirane organizacije in dogodki, ki še vedno ubirajo stare smernice delovanja, vendar je njihova moč in aktualnost pričela resno pešati, saj se je v svetu pojavila močna konkurenca, ki kiparstvo dojema na drugačen, manj trdno odrejen način in mu ponuja boljše modele prezentacije in promocije. Na Slovenskem se je kontinuiteta Forma vive obdržala le v Seči pri Portorožu, medtem ko so ostale tri lokacije popolnoma zamrle. Kostanjevica na Krki je uspela ponovno oživiti dejavnost leta 1998, Ravne na Koroškem šele v letošnjem letu, medtem ko mariborski projekt še čaka na boljše čase.

V Galeriji Božidarja Jakca se bo v mesecu juliju torej odvijala kiparska kolonija, ki v ponovno obujeni različici vsako leto gosti le tri umetnike: enega iz prostora Slovenije, ki je povabljen s strani kuratorske ekipe in strokovnega sveta galerije, medtem ko sta preostala dva avtorja izbrana na podlagi javnega natečaja. Vsekakor je jasno, da nobeno od domačih prizorišč že leta ni doživelo obiska kakšnega bolj prominentnega in razvpitega gosta, prav tako niso večjih možnosti dobili v sodobne umetnostne prakse usmerjeni umetniki, ki ustvarjajo prostorske ambiente ali instalacije. Ob trdnem vztrajanju pri konceptu iz zgodnjih šestdesetih let je pač tudi nemogoče pričakovati večji napredek v smislu uvajanja drugačnih, multi-medijskih ali razno materialnih elementov na razsežne travnike, posejane z umetnostnimi stvaritvami.

Zanimivo bi bilo preveriti odnos med prireditvami kot je Forma viva in mnogimi že uveljavljenimi ali še nastajajočimi festivali plastike na prostem, ki uvajajo povsem nove, mnogokrat izjemno velikopotezne koncepte produkcije in prezentacije ter jih prikazujejo v večinoma urbanem javnem prostoru. Tovrstni projekti se nemalokrat stapljajo s prostorom, v katerem nastajajo, z njim komunicirajo in ga zapolnjujejo s povsem drugačnimi vsebinami, ki ne izpostavljajo nujno zgolj dekorativne funkcije del, ampak se dodatno razširijo v uporabnejše ali relacijsko pogojene projekte. Med najbolj afirmirane štejemo bienalni festival javne skulpture v Vancouvru, bienale v Šanghaju in verjetno najbolj razvpita, vselej težko pričakovana, v sodobne umetniške prakse orientirana manifestacija Skulptur Projekte Münster. Slednja vsakih deset let, od 1977 nadalje, privabi vrsto aktualnih umetnikov na kar najširšem področju skulpture, posledično pa tudi trume novih ustvarjalnih podvigov željnih obiskovalcev. Münsterska prireditev je tako v svoji štiridesetletni zgodovini gostila imena kot so Joseph Beuys, Dan Graham, Richard Serra, Richard Deacon ali Jane Cardiff, v zadnji ediciji lanskega leta pa med drugim Pawla Althamerja, Michaela Asherja, Iso Genzken, Bruca Naumanna, Mario Pask in mnoge druge.

Ob tem se je potrebno vprašati, ali so slovenske prireditve na področju kiparstva zastarele, neaktualne in neatraktivne. Poleg odmaknjenosti od centrov kulturnega dogajanja, ki uresničuje model decentralizacije domače kulturne politike, in pomanjkanja promocijskih aktivnosti, dandanes izjemno pomembnih v surovi konkurenci dogodkov na področju kulture, je dokaj vprašljiva povezava s sodobnejšimi trendi v produkciji sodobnih vizualnih umetnosti. Obe krovni ustanovi, odgovorni za prireditvi Forma vive, Obalne galerije Piran in Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, še vedno kažeta zadosten entuziazem za tovrstne dogodke, več kot očitno pa jima umanjka poznavanja različnih možnosti prezentacije, finančnih sredstev za izpeljavo večjih in odmevnejših projektov ter zavedanje možnosti spremembe osnovnega modela prireditve in prevetritve trenutno še vedno dokaj hermetično zaprtih krogov umetnostne produkcije, ki jo lahko imenujemo skulptura.

Kljub kroničnemu pomanjkanju finančne podpore, kjer se Seča, Ravne na Koroškem in Kostanjevica na Krki seveda ne morejo kosati z dandanes aktualnimi Vancouvrom, Šanghajem in Münstrom, bi bila tudi z omejenimi sredstvi mogoča raznovrstnejša ponudba, ki bi vključevala tudi mlajše in sodobnejše razmišljujoče avtorje, delujoče na področjih prostorskih inštalacij, visokotehnoloških skulptur, več-medijskih, arhitekturno-umetniških ali relacijskih projektov, ki bi tako lahko izjemno dobro korespondirali s starejšimi klasično skulpturnimi izdelki dolgoletne, mednarodne zapuščine Forma vive.

Če je podoben preskok v polja sodobnejših umetniških praks nekje na prelomu stoletja uspel tradicionalnemu ljubljanskemu Grafičnemu bienalu, ki je na ta način ujel zadnji vlak za ohranitev svojega z leti pridobljenega statusa in uvajanje različnih tehnik, ki so bolj ali manj blizu grafiki, potem tovrstno prestrukturiranje čaka še mnoge podobne ustanove in prireditve v domačem kulturnem prostoru. Vsekakor vsebuje projekt Forma vive odlične nastavke za izpeljavo tovrstnih eksperimentov, ki pa so ob tako arhaični strogi razdelitvi na obdelavo lesa, kamna in železa neizvedljive, saj zacementirana uporaba materialov dandanes še bolj kot kadar koli prej omejuje izbiro avtorjev in njihovo ustvarjalno svobodo. Ob vehementnih idejah o ponovnem aktiviranju v zadnjih letih popolnoma zaspanega dogajanja na področju kreativne javne plastike v Sloveniji, se zdi Forma viva odlična platforma in priložnost, čeravno se ne prezentira na frekventnejših in bogatejših urbanih javnih površinah.