Med 15. oktobrom in 15. novembrom je bila v Mali galeriji, edinem delujočem organu zaenkrat ukinjene Moderne galerije, prikazana pregledna dokumentarna razstava treh različnih generacij domačih vizualnih umetnikov, ki si za osrednji motiv bolj ali manj provokativno jemlje slovensko 'sveto' goro Triglav. Zgodba je bolj ali manj znana; leta 1968 so Ljubljano, Slovenijo in Jugoslavijo s provokativno in v umetnostnih krogih izjemno odmevno akcijo presenetili člani razvpite skupine OHO, ki je s svojimi svežimi konceptualnimi praksami pomenila velik odmik od vseh norm dotedanjih umetnostnih praks na tem prostoru. Njihovi vzorci so prihajali iz razvitega, kapitalističnega zahoda, ki skozi novejšo zgodovino diktira umetnostne trende, kar je verjetno še bolj kot kar koli drugega zmotilo tedanje oblastnike. David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina so pozimi leta 1968 uprizorili dandanes morda najodmevnejšo in najvplivnejšo živo inštalacijo v novejši slovenski umetnostni zgodovini - Triglav.

Kot kaže je po dolgih letih umetnostnega razvoja in sledenja svetovnim trendom akcija Triglav dozorela za ponovitev in rekonstrukcijo tudi v novejšem kontekstu, ki je prav tako kot izvorni izjemno subtilen, a skrajno političen. Ob tem se začno zastavljati vprašanja, kaj je pripeljalo do dveh ponovitev te kultne performativne akcije v zadnjih treh letih in zakaj je postal Triglav kot simbolni pojem ponovno tako zelo aktualen? Vsekakor se je v državi Sloveniji zgodilo nekaj, kar je zarezalo močne rane v srca kulturnih ustvarjalcev in jih vzpodbudila do novega protesta, ki pa seveda ne more doseči odmevnosti prvotne akcije, ki je dodobra razburkala tedanjo politično javnost. Spremembe v državi, konservativne težnje in ustvarjanje nove aristokracije se odražajo tudi na področju kulture, ki je bila na vrsti sicer zadnja, vendar se je garnitura ni lotila nič manj temeljito kot ostalih temeljev vladanja. Diskusije v sklopu Nacionalnega programa za kulturo, rezultati razpisov in odnos do sodobnih praks so postali najboljši pokazatelj kulturnega konservativizma Slovenije, ki je v zadnjem letu prizadela večje število kulturnih delavcev in ustvarjalcev. Na drugi strani se domača umetnostna srenja izogiba neposrednejšemu in učinkovitejšemu tematiziranju politične in družbene klime v državi, ki ne zajema zgolj zadnja tri leta desničarske vladavine, ampak se vleče skozi vsa leta osamosvojitve. Skozi kritične oči zlasti vizualnih umetnikov se niso presejali niti tako ključni dogodki kot so izbrisani, nedvomno politični atentat na Ivana Krambergerja ali poveličevanje militantnih osamosvojiteljev.

Novodobni akciji Triglav, tako skupine IRWIN iz leta 2004 kot skupine Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša iz letošnjega leta, pa kljub temu nista ustvarjeni iz strani trpečih umetnikov, ampak v varnem zavetju največjih institucij, na samih vršacih kulturno politične srenje in morda tudi zaradi tega težko ujamejo revolucionarni duh poznih šestdesetih let.

Razstava Triglav tako prvič na enem mestu sooča tri tesno povezane umetniške akcije, ki obravnavajo omenjeno mitsko goro kot alegorijo geografskega, narodnega in državnega simbola in vse pripadajoče identitete. Triglav je pomenil skupno simbolno moč mnogim ideološkim skupinam in njihovim voditeljem, tako narodnim buditeljem, konservativnim religioznim fanatikom, romantičnim literatom, komunističnim revolucionarjem in nenazadnje tudi politični in kulturniški srenji v današnji samostojni Sloveniji. Triglav je bil in je ostal simbol tukajšnjega naroda, ki s svojo ikonografijo in simbolno vrednostjo ustvarja zimzeleno zgodovinsko in nacionalno vrednoto.

Leta 2004 so akcijo Triglav v okviru projekta 'Svoji k svojim' na podlagi lastne skovanke Retroprincipa poustvarili člani skupine IRWIN, ki so se lotili študioznega raziskovanja delovanja skupine OHO in v nadaljevanju rekonstruirali ter ponovili nekaj najpomembnejših akcij te grupacije. Ponovitve le-teh so bile dobesedne, ustvarjene ob enakih vremenskih pogojih, ob istem letnem času, na povsem istih mestih. Ovekovečene so na izjemnih fotografijah Tomaža Gregoriča.

V letošnjem letu se je na začudenje mnogih akcija oziroma performans Triglav zopet rekonstruirala, tokrat v izvedbi trojke Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Ta se je za razliko od obeh starejših projektov zgodil prav pod vrhom mitske gore Slovencev in se je sarkastično poimenoval Triglav na Triglavu. Tako se je skupina treh povsem različnih, dodobra uveljavljenih ustvarjalcev na izjemno kompleksni bazi lotila povzemanja in problematiziranja ideološkega povezovanja dogodkov polpretekle in pretekle zgodovine.

Postavitev razstave v Mali galeriji kaže med drugim na razliko v tehnoloških možnostih produkcije in prezentacije v obdobju šestdesetih in današnjega časa. Megleni črno beli posnetki OHO-jevske performativne akcije se zdijo kot prazgodovinski odsev kasnejših ponovitev. Tako se veliko-formatna fotografija IRWIN-ov v svoji formalni in tehnični brezhibnosti kaže kot prečiščena in ponovno pretehtana umetniška intervencija, ki je še nadgradila prvotno akcijo, čeprav se v drugih kontekstih obe mlajši akciji po svojem angažmaju, provokaciji in nekonvencionalnosti svojih praks nikakor ne moreta primerjati z OHO-jevci.

Zadnji izmed Triglavov skupine Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša se svojega dokumentiranja loteva malce drugače, skozi zamegljeno, nižje resolucijsko in formalno manj dodelano fotografsko dokumentacijo, kjer je vsekakor poudarjena vsebinska baza in vrednost projekta, ki se navezuje na ponovno aktualnost konceptualnih umetniških praks iz 60. in 70. let s strani današnjih ustvarjalcev, ki se v globalnem duhu današnjega časa naslanjajo na rekonstruiranje preteklih dosežkov in prenašanje le-teh v sodobnejših medijih na nek nov nivo. Praktično vsi sodelujoči ustvarjalci, začenši seveda s samo skupino OHO, se povezujejo s konceptualnimi umetniškimi praksami in deloma tudi z rekonstruiranjem davno pokopanih umetnostnih projektov.

Skupini OHO in IRWIN med določenimi umetnostnimi strokovnjaki veljata za edini omembe vredni konceptualno umetniški skupini na področju današnje Slovenije in morda je prav zato nova formacija treh umetnikov stopila v akcijo še bolj radikalno, z dokaj direktnim, a še vedno zadosti subtilnim napadom na kult tako trenutne kot vseh prejšnjih vladajočih elit. Vse te garniture se skozi leta ne kadrovsko ne miselno niso spremenile, nove so le vrednote in ideološka podstat, ki jih zagovarjajo. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša se tega izjemno dobro zavedajo. Celotna postavitev omenjenih treh projektov je očitno namenjena predvsem predstavitvi zadnjega, medtem ko oba starejša v veliki meri služita zgolj kot zgodovinski okvir in vsebinska ter formalna kontekstualizacija, ki pritegne nase večjo publiciteto.

Vsekakor pa mora skupina treh Janezov še zlasti ob zadnjih dogodkih na političnem prizorišču računati na skrajno začasnost svojega koncepta, saj je njihovo efektivno delovanje zagotovljeno le do naslednjih državnozborskih volitev, ali pa še mnogo manj. Vprašanje je, ali se bodo ob morebitni zmagi tako imenovane levice morda morali preimenovati v Borut Pahor, Borut Pahor in Borut Pahor? Tudi ta bo nedvomno ohranil podobo Triglava za simbolno vrednoto svojega naroda in države.