Kultura je stvar, ki je slovenski narod ohranjala pri življenju skozi burno zgodovino, znajo povedati politične osebnosti na kulturniških proslavah, prav tako pa tudi nekateri pomembni ustvarjalci ali kulturni delavci. Na žalost je situacija na področju kulturne politike vse od osamosvojitve dalje pokazala povsem drug obraz in to v času, ko bi pričakovali največje kulturne podvige v namene afirmaciji nove nacionalne državne tvorbe. V Sloveniji se je v vseh obdobjih novejše zgodovine v skladu splošnim duhom časa ustanovilo 11 pomembnejših javnih ustanov že v obdobju Avstro-Ogrske monarhije, v času prve Jugoslavije pa dodatnih 13, v osmih letih po končani drugi svetovni vojni, do leta 1955, je luč sveta ugledalo kar 50 novih institucij in kasneje do konca 80. let še dodatnih 80. Na žalost pa je bila samostojna Slovenija, državna tvorba, ki smo jo čakali menda polnih tisoč let, z vsemi dosedanjimi oblastniškimi strukturami sposobna ustvariti zgolj 5 novih kulturnih ustanov. Istočasno v tej državi ne premoremo niti nekaterih povsem ključnih javnih ustanov, ki jih hitre spremembe sodobnega sveta zahtevajo.

Tako je bil leta 1994 napovedan nacionalni program za kulturo, ki naj bi sistemsko uredil področje kulturne politike v Sloveniji. Po desetletni pripravi dokumenta se je leta 2004 ta program v teoriji končno začel uresničevati, trenutno pa je pred nami najbolj občutljivi del delovanja tega telesa, sprejemanje pomembnih odločitev in njihova izvedba. V sklopu programa je posebej občutljiva tudi in predvsem sfera vizualnih umetnosti, ki je v primerjavi z ostalimi vejami kulturne ustvarjalnosti v Sloveniji v tem trenutku verjetno v najtežjem položaju, vsaj kar se tiče položaja samih ustvarjalcev. Ti se ponavadi znajdejo v slepi ulici eksistenčnih vprašanj in produkcijskih (ne)zmožnosti, saj teh sredstev niso sposobne omogočati niti javne institucije niti nevladne organizacije na področju vizualnih umetnosti, saj so sredstva oziroma, če zajamemo širše, sistemska ureditev na tem področju popolnoma neustrezni. Na žalost trenutni Nacionalni program za kulturo ni ponudil niti realno izvedljive rešitve nezavidljive situacije, kaj šele da bi uspeli razpravljali o njegovi dejanski praktični rešitvi.

Organizacija institucij na področju vizualnih umetnosti je že od osamosvojitve dalje, ko je nastala večina danes neodvisnih organizacij, povsem neuravnotežena. Če zadeve poenostavimo, bi lahko ustanove, muzeje in predvsem galerije, umestili v tri različne skupine, ki se med seboj močno razlikujejo v načinu in predvsem zajetnosti financiranja. Medtem ko so javne institucije financirane sto odstotno s strani Ministrstva za kulturo ali lokalnih skupnosti, kjer vselej levji delež proračuna zavzemajo stroški za izplačevanje plač zaposlenim, se neodvisne organizacije in producenti znajdejo v množični nezdravi konkurenci naraščajočega števila le-teh, ki mnogokrat nadomeščajo neobstoječe ali slabo delujoče javne institucije. Na vseh frontah pa kronično zmanjkuje sredstev za izvedbo programa in ob tem celo za izplačevanje produkcijskih stroškov in z zakonom predpisanih razstavnin avtorjem umetnikom. Razstavni honorarji praktično ne obstajajo več v besednjaku javnih institucij, kakor tudi večine manjših producentov.

Vsi slednji se gnetejo v vrsti za najboljše in najbolj gotove možnosti delovanja. To je triletni program financiranja kulturnih organizacij, ki se je izkazal za odločno premalo razvejanega in vse preveč finančno omejenega, ki ga ni deležnih zadosti ustanov, medtem ko redkim izbrancem, ob za naše razmere dokaj ugodnih sredstvih, omogoča dokaj nemoteno delovanje in sestavljanje programa. Ravno nasprotno občutijo producenti in galeristi, ki padejo v milost in nemilost projektnega razpisa, ki ne zagotavlja sredstev, ki jih je potrebno pridobivati vsako leto znova, in posledično izvedbe programa. Najočitnejši primer nevzdržne situacije neodvisnih producentov in organizacij je bil lanskoletni zapozneli projektni razpis, ko so bili rezultati obelodanjeni šele v času okrog prvega maja za tekoče leto 2007, v času, ko je polovica letnega programa že izvedena. Poleg tega pa odobrena sredstva prihajajo na račune neodvisnih ustanov odločno prepozno, 45 dni po končanju odobrenega in podprtega projekta, kar za letošnje leto pomeni izključno v drugi polovici leta.

Seveda so to najočitnejši primeri tegob funkcioniranja kulturne politike na področju vizualnih umetnosti, ki jo najbolj občutijo prav umetniki in kulturni delavci. V širšem pomenu se stvari začnejo zapletati že na najbolj bazični stopnji, to je izobraževanju, ki na univerzitetni ravni ne dosega zadovoljivega nivoja. Akademija za likovno umetnost, Oddelek za kulturologijo Fakultete za družbene vede in predvsem Oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti ne služijo več svoji funkciji v celoti, ampak vse bolj postajajo arhaične ustanove brez kakršnegakoli stika s sodobnejšimi praksami. Poleg tega naj navedemo še težave zaposlovanja in generacijskih neskladij na trgu, infrastrukture, težave ne-gradnje Muzeja sodobne umetnosti, sramotno nedelovanje Moderne galerije in ne-posluh za novejše umetnostne medije v smislu prezentacije, zgodovinjenja in arhiviranja.

Nacionalni svet za kulturo je po svoji ustaljeni praksi na svojem zadnjem javnem sestanku oziroma diskusiji uspel skozi svoja usta izustiti predvsem floskule, pavšalne predloge, ki nikakor ne pomenijo tudi njihove realizacije. Zanimiv je tudi ideološki segment razprave, ki postaja tudi v sferi kulture in vizualnih umetnosti ključni moment prilaščanja moči, vpliva in ključnih položajev v polju domače kulturne politike, saj govori obtožujoče in revanšistično proti svojim predhodnikom. Po besedah Renate Salecl je predvsem očitna ideološka vojna na relaciji tradicionalnega in sodobnega, saj trenutna kulturniška garnitura označuje sodobne umetniške prakse kot izključno neo-konceptualistične in omenja petnajst let likovnega enoumja s strani kuratorskih lobijev, ki izvirajo iz ne prav številnih ustanov v polju sodobne vizualne umetnosti.

Predstavnica za likovne oziroma vizualne umetnosti v Nacionalnem svetu za kulturo, Lilijana Stepančič, je poudarila predvsem aspekte delovanja javnih institucij, ki jih kot direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra tudi najbolj pozna. To so vprašanja približevanja muzejev in galerij širši publiki ter izboljšanja stanja ustvarjalcev in kulturnih delavcev, ki je ne zmorejo prebroditi niti največje in najprestižnejše institucije.

Raznorodna ekipa, sestavljena iz izkušenih strokovnjakov naj bi našla rešitve, kompromise in novo sistemsko ureditev področja kulture. Vsaj kar se tiče obravnavanega področja vizualnih umetnostnih praks, je zgodba še daleč v povojih; situacija se po slišanem sodeč ne bo uspela izboljšati še dokaj dolgo, predolgo, saj trenutno obstoječe ustanove niso zmožne dokaj stabilnega in programsko bogatega ter z mnogimi kakovostnimi domačimi in tujimi produkcijami začinjenega delovanja. Kje je potem šele ponovno odprtje Moderne galerije, izgradnja in statusna ureditev Muzeja za sodobno umetnost na Metelkovi, od mesta financirani center za sodobno umetnost v adaptirani Tovarni Rog, ali še bolj utopične ideje o specializiranih kiparskih, fotografskih in novo-medijskih ustanovah in zadovoljivem izobraževanju. Na žalost kultura v tej državi ni tako zelo pomembna.