Letošnje poletje je zopet tisto, ki se izkazuje v znamenju najpomembnejših umetnostnih dogodkov, ki se v istem letu zvrstijo izjemno redko, zgolj enkrat v desetih letih. Ponudbe, ki se oglašujejo skozi najrazličnejše kanale specializiranih in predvsem luksuznih potovalnih ponudnikov, delujejo dokaj impozantno in privlačno tako glede na odmevnost dogodkov kot tudi nanašajoč se na družbeno klimo; slednja je omogočila povečanje simbolne vrednosti sodobne umetnosti, čeprav v zelo omejenih elitnih krogih, predvsem pa je med globalno umetnostno srenjo vključila tudi do pred nekaj let pozabljene geografske segmente. Tako je letošnja zmagovalka velike turneje nedvomno Kitajska, ki doživlja svoj prvi trendovski vrh na zahodu in doma, tako v simbolnem kot tudi tržnem smislu. Seveda sta ta dva segmenta tesno povezana, tržna logika počasi postaja vse bolj prevladujoča tudi v svetu umetnosti. Umetnostna scena je bila venomer odvisna tudi od prodaje in gibanj cen, vendar trenutna situacija kaže na primat s prevelikim naskokom; tržna logika namreč očitno vse preveč pronica v samo produkcijo umetnikov, ki v svoje avtorstvo sprejemajo vse preveč preverjenih vzorcev, svoja umetniška dela pa tehtajo na način običajnih prodajnih artiklov; umetniki ustvarjajo v prvi vrsti projekte, ki se bodo dobro prodali.

Najboljši dokaz za takšne domneve je umestitev največjega med umetnostnimi sejmi stare celine Art Basla v sfero najpomembnejših dogodkov letošnjega leta, ne glede na to, da se dogaja praktično vsako leto. Grand Tour of 21. Century (2007) tako v svoji ponudbi zajema najstarejšega med bienali, 52. beneško prireditev, 12. Kasselsko Dokumento, kiparsko prireditev v Münstru ter 38. Art Basel v Švici. Če so veljale prireditve kot so bienali, velike skupinske razstave in umetnostni festivali kot poligoni za prezentacijo umetniških projektov javnosti, na podlagi česar je rasla relevantnost avtorjem in posledično tudi njihova tržna cena, so v zadnjih nekaj letih področje t.i. razvitega zahoda preplavile najrazličnejše sejemske prireditve, ki si jih želi gostiti prav vsako mesto, čeprav niso namenjene širokemu krogu ljudi. Navadni obiskovalci, nezmožni nakupa umetniških del z zasoljenimi cenami, so za galeriste povsem nezanimivi in delujemo kot nepotrebni balast med redkimi milijonarji – kolekcionarji. Število sejmov tako nezadržno raste, konkurenca postaja vse ostrejša. Največji razkorak med umetnostnimi sejmi in ostalimi neprodajnimi (ali vsaj navidez neprodajnimi) dogodki je pač ta, da sejem ponuja zainteresirani javnosti predvsem prodajne artikle, največkrat izvzete iz svojih naravnih okolij in ponujene na ogled v fragmentih, zato tovrstne prireditve ne moremo jemati kot relevantne pregledne razstavne dogodke. Sejmi skorajda ne poznajo boljših velikoformatnih postavitev, strukturnih projektov in predvsem prezentacij neobjektne umetnosti, saj je težko žrtvovati majhen in ekstremno drag razstavni prostor za kakršne koli eksperimente.

Na žalost namen velike večine zbiralcev umetniških del ni spodbujanje produkcije obetajočih mladih avtorjev in podpora še neuveljavljenim na njihovem ustvarjalnem raziskovanju, pač pa izključno ekonomska plat posla. Zbiralci se kljub svoji mnogokrat zgolj hobi dejavnosti v prostem času ne poslužujejo lastne intuicije, ampak kupujejo preverjene avtorje, katerih cena bo v prihodnosti zrasla. Tukaj se znajde umetnostna scena v podobni situaciji kakor celotni sistem turbo kapitalizma: Kaj bo, ko vedno večji dobički ne bodo več mogoči in ko bo postalo jasno dejstvo, da tudi cene umetniških del ne morejo rasti v neskončnost? Trenutni duh časa, ki očitno še ne bo tako hitro minil, je torej prijazen do velikih in neusmiljen do malih - naj govorimo o festivalih, sejmih, galerijah ali umetnikih – in prav slednji v tako krutem dedno kapitalskem, skoraj fevdalnem sistemu vedno težje prihajajo na površje.

In kaj je torej ponudil eden izmed največjih, najprestižnejših in najstarejših med vsemi umetnostnimi dogodki, beneški bienale, v svoji 52. ediciji? Kot vsako leto je tudi tokrat ta megalomanska prireditev dokazala nesporno pomembnost in družbeno razpoznavnost umetnosti, ki je še vedno nekakšen elitni razpoznavni element neke sredine bodisi naroda, regije, mesta bodisi interesne skupine. Tako tudi v letošnjem letu velike in bogate države, katerim je dogodek povečini tudi namenjen, pošiljajo na ogled mednarodni javnosti predvsem preverjene in že davno priznane avtorje: Sophie Calle z odličnim in humornim umetniškim umotvorom zastopa Francijo, Tracey Emin s svojo razsežno večmedijsko postavitvijo predstavlja Veliko Britanijo. Združene države so kot že ničkolikokrat predstavile retrospektivo kubansko-ameriškega umetnika Felixa Gonzalesa – Torresa, umrlega pred enajstimi leti. Na tradicionalnih nacionalnih paviljonih v Giardinih so iz poprečja različnih velikoformatnih in mnogokrat vse preveč politično korektnih projektov izstopali ruski predstavniki, predvsem Alexander Ponomarev in skupina AES+F, Hyungloo Lee iz Južne Koreje ter širše zasnovane skupinske postavitve Španije in Egipta. Mnoge paviljone, predvsem dežel z manjšimi ekonomskimi pogoni, je bilo moč preveriti v najrazličnejših bolj ali manj skritih kotičkih z umetnostjo prenapolnjenega mesta; v tem segmentu je potrebno omeniti izvirnost in eksotičnost paviljona centralne Azije, zanimiv koncept Bolgarske nacionalne prezentacije ter seveda paviljona Afrike, na katero so vsi tako zelo ponosni, čeprav si zaradi svoje nepomembnosti in pozabljenosti ne zasluži posameznih državnih paviljonov v sklopu bienala.

Za posebno zgodbo letošnjega bienala nedvomno velja tradicionalna skupinska postavitev v Arsenalih,ki jo je tokrat zasnoval ameriški kurator Robert Storr. Programski direktor je predvsem želel prikazati svojo odprto svetovljansko naravo, ko govori o povabilih avtorjem iz vseh kontinentov, ki naj bi na sebi lasten način prezentirali osnovni koncept različnih konfliktnih in militantnih situacij današnjega sveta z močnimi zgodovinskimi referencami. Kolonialna vzvišenost in nepoznavanje situacije posameznih področij je zanesla glavnega kuratorja na stranpoti pomankljive samorefleksije (konkretna ameriška situacija je zaobjeta le redko) in posameznih zgrešenih potez, ki zaznamujejo celotno razstavo. Tako lahko iz prve roke opozorimo na nacionalistično delo srbskega umetnika Zorana Naskovskega, ki postavlja svojo deželo zaradi bombardiranja zveze NATO leta 1999 med žrtve zadnjih balkanskih vojn in to brez kakršnekoli projekcije na serijo agresij iz zgodnjih devetdesetih in brez omembe dejstva, da so šele letalski napadi preprečili že tretje srbsko etnično čiščenje v pičlem desetletju. Verjetno Robert Storr ni želel vključevati tovrstne propagandistične umetnosti v svojo megalomansko razstavo, a mu je prav pomanjkanje znanja spodneslo vso relevantnost.

Ob vsej množični in nepregledni produkciji umetniških del pomembnih avtorjev in v vsetu umetnosti atraktivnih držav je dokaj bizarna lokacija slovenskega paviljona, ki si ga je letošnji izbranec Tobias Putrih odločil postaviti na popolnoma dislociranem otoku San Servolo, kjer je dober obisk povsem nemogoč. Vsako nadaljnje govoričenje bi bilo morda odveč, saj si je tovrstne dogodke, ne glede na njihovo končno izvedbo, zaželjeno ogledati v živo. V vsakem primeru je moč dobiti odličen pregled stanja duha trenutne umetnostne produkcije, ki se kaže skozi oči dandanes edino sprejemljive ureditve neoliberalizma, tesno povezane s pojmom demokracije. Še več, svet umetnosti je prvovrstno poosebljenje neoliberalizma. In to brez vsakršne odkrite samokritike že po tradiciji levo usmerjene srenje sodobne umetnosti.